Romantična književnost

Romantična književnost označuje po vsej Evropi in Ameriki razširjeno književnost med razsvetljenstvom in realizmom, ki je prevladovala od začetka do srede 19. stoletja. Njeni začetki segajo v zadnja desetletja 18. stoletja (predromantika), njene zadnje razvojne faze pa v sredo in 2. polovico 19. stoletja (postromantika).

    Romantika je bila do neke mere odziv na razsvetljenstvo in racionalizem. Poudarila je čustveno, individualno, subjektivno, iracionalno, domiselno, spontano. Prihajalo je do poglobljene presoje naravnih lepot, poveličevanja čustev, poudarjanja človekove osebnosti in njegovega razpoloženja, osredotočanja na svoje strasti in notranje boje. To je čas, ko se pojavita zanimanje za ljudsko kulturo in narod ter nagnjenje do eksotičnega, skrivnostnega, okultnega.

    . . . Romantična književnost . . .

    Ime za romantiko izvira iz besede »roman«. Ta je v poznem srednjem veku pomenil pustolovsko zgodbo o dogodivščinah srednjeveških vitezov, napisano v prozi, ki gradi na fantaziji in čustvu. Poudarjal je predvsem posameznikova junaška in eksotična dejanja, kar je bilo v nasprotju s klasično obliko literature. Od tod so se v 17. stoletju razvili angleški izraz »romantic«, francoski »romanesque« in nemški »romantisch«, pomenili pa so »kot v romanu«, to je nekaj manjvrednega, kar ni resnično, ampak izmišljeno, domišljijsko, fantastično. V Angliji je izraz »romantic« sredi 18. stoletja dobil pozitiven prizvok. Odslej je označeval predvsem nežno čustvenost in plemenito melanholijo. V Nemčiji so ga leta 1800 spremenili v ime za novo književno smer. Po letu 1800 se je s tem pomenom razširil še v druge evropske države.

    Že od srede 18. stoletja naprej so različna kulturna gibanja po Evropi napovedovala gibanje, znano kot romantika. Pomemben predhodnik romantike je bil francoski pisatelj in filozof Jean-Jacques Rousseau. Poudarjal je svobodno izražanje čustev in predstavil je tudi idejo, da je svobodno izražanje ustvarjalnega duha bolj pomembno kot strogo spoštovanje formalnih pravil in tradicionalnih postopkov. Ta nov poudarek na pristnih čustvih je videti tudi v nekaterih predromantičnih delih, npr. Richardsonovem romanu Pamela.

    Romantična književnost je nastala kot izraz novega, industrijskega meščanstva v Angliji. Idejnega začetnika je dobila v Rousseauju in njegovi zahtevi po vrnitvi k naravi ter pozneje dozorela v Nemčiji. K širjenju in poglabljanju romantike je prispeval zlasti viharni čas (viharništvo), ki se je začel s francosko meščansko revolucijo leta 1789 z gesli o bratstvu, enakosti in svobodi vseh ljudi. Na nastanek romantike je vplivala v dveh smereh: najprej z odmevom, ki so ga imele po Evropi njene ideje o svobodi posameznika, nato pa še z razočaranjem, ki so ga čutili nekateri predstavniki književnega življenja. Francoski revoluciji so sledili Napoleonovi osvajalni pohodi, po njegovem zlomu pa reakcija starih sil – te so s trdimi policijskimi režimi skušale povrniti staro stanje. Svobodoljubne ideje so odločilno spremenile evropsko zgodovino in sprožile narodnoosvobodilna gibanja in upore: protiavstrijsko gibanje karbonarjev za združitev Italije, upor dekabristov proti trdemu in zaostalemu režimu v Rusiji, poljsko vstajo in prelomno, revolucionarno leto 1848.

    V spremenjenih družbenih razmerah je nastajala nova miselnost. Zavrnila je razsvetljensko vero v vsemogočnost razuma ter klasicistično urejen, skladen svet. Zaradi razočaranja nad meščansko družbo začnejo iskati smisla življenja v naravi.

    Na tej podlagi se je začela romantika v Angliji in Nemčiji razvijati že malo pred 1800, nekoliko pozneje pa tudi v Franciji. Romantika je imela v literaturi svoj izvor v francoski revoluciji. V drugih evropskih deželah (Italija, Poljska, Rusija) pa se je udomačila šele po letu 1815, ko so z nastopom restavracije oživeli ideali francoske revolucije. Poleg francoske revolucije je bila eden glavnih političnih in družbenih dejavnikov, ki so vplivali na romantične pesnike zgodnjega 19. stoletja v Angliji, tudi industrijska revolucija.

    Drugo fazo romantike je zaznamovalo pospešeno zanimanje za kulturni nacionalizem, nacionalno poreklo, kar dokazuje predvsem zbiranje in posnemanje folklore, ljudskih balad in pesmi, ljudskih plesov in glasbe ter srednjeveških in renesančnih del.

    . . . Romantična književnost . . .

    This article is issued from web site Wikipedia. The original article may be a bit shortened or modified. Some links may have been modified. The text is licensed under “Creative Commons – Attribution – Sharealike” [1] and some of the text can also be licensed under the terms of the “GNU Free Documentation License” [2]. Additional terms may apply for the media files. By using this site, you agree to our Legal pages . Web links: [1] [2]

    . . . Romantična književnost . . .

    Previous post Transall C-160
    Next post Bakanalije