Josip Broz – Tito

Josip Broz (partizansko ime Tito), jugoslovanskimaršal in politikhrvaškoslovenskega rodu, * 7. maj1892, Kumrovec, Avstro-Ogrska (danes Hrvaška), † 4. maj1980, Ljubljana, Jugoslavija (danes Slovenija).

Ta članek naj bi bil pristranski.

»Tito« se preusmerja sem. Za druge pomene glej Tito (razločitev).
Josip Broz Tito

Josip Broz Tito leta 1961
1. predsednik SFRJ
do 1963 Ljudska federativna republika Jugoslavija
Na položaju
14. januar1953  4. maj1980
Premier Petar Stambolić
Mika Špiljak
Mitja Ribičič
Džemal Bijedić
Veselin Đuranović
Podpredsednik Aleksandar Ranković
Koča Popović
Predhodnik Ivan Ribar
(Predsednik Predsedništva Državnega zbora)
Naslednik Lazar Koliševski
(Predsednik Predsedništva)
1. premier SFRJ
Na položaju
29. december1945  14. januar1953
Predsednik Ivan Ribar(do 1953)
on sam(od 1953)
Predhodnik Ivan Šubašić
(Jugoslovanska vlada v izgnanstvu)
Naslednik Petar Stambolić
(Predsednik Zveznega izvšnega sveta)
1. generalni sekretar Gibanja neuvrščenih
Na položaju
1. september 1961  10. oktober 1964
Predhodnik nihče
Naslednik Gamal Abdel Naser
Osebni podatki
Rojstvo Josip Broz
7. maj1892({{padleft:1892|4|}}-{{padleft:5|2|}}-{{padleft:7|2|}})[1][2][3]
Kumrovec, Kraljevina Hrvaška in Slavonija[d], Avstro-Ogrska
Smrt 4. maj1980({{padleft:1980|4|}}-{{padleft:5|2|}}-{{padleft:4|2|}})[1][4][…](87 let)
Ljubljana, Socialistična republika Slovenija, SFRJ[5]
Narodnost Slovenec
Hrvat
Politična stranka Komunistična partija Jugoslavije
Zakonci Pelagija Broz,
Johanna König,[6]
Herta Haas,
Jovanka Broz
Poklic politik, strojni ključavničar, državnik, član odporniškega gibanja, esperantist, revolucionar
Verska opredelitev
ateist
Podpis

Tito je bil jugoslovanski komunistični revolucionar in državnik, opravljal je različne službe in zasedal najvišje položaje od leta 1943 do svoje smrti leta 1980. Med drugo svetovno vojno je bil vodja partizanov, odporniških vojaških enot, katerih pripadniki so se borili proti okupatorjem (1941–1945). Bil je tudi predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije od 14. januarja 1953 do svoje smrti 4. maja 1980.

Tito se je rodil hrvaškemu očetu in materi Slovenki v vasi Kumrovec v Avstro-Ogrski (danes na Hrvaškem). Vpoklican v vojaško službo, se je odlikoval in postal najmlajši vodnik avstro-ogrske vojske tistega časa  [navedi vir]. Potem ko so ga med prvo svetovno vojno cesarski Rusi hudo ranili in ujeli, so ga poslali v delovno taborišče na Uralu. Sodeloval je pri nekaterih dogodkih ruske revolucije leta 1917 in poznejše državljanske vojne. Po vrnitvi na Balkan leta 1918 je Broz vstopil v novoustanovljeno Kraljevino Jugoslavijo, kjer se je pridružil Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ). Kasneje je bil izvoljen za generalnega sekretarja, pozneje predsednika Zveze komunistov Jugoslavije (1939–1980).

V povojnem obdobju je bil Tito vrhovni voditelj Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), bil je predsednik vlade (1944–1963), predsednik (kasneje dosmrtni predsednik) (1953–1980) in maršal Jugoslavije, hkrati pa vrhovni poveljnik Jugoslovanske ljudske armade (JLA) in vrhovni vodja generalštaba. Kljub temu, da je bila Jugoslavija članica Kominterne, je leta 1948 postal prvi izmed voditeljev, ki se je uprl sovjetski hegemoniji in v času vladavine Josipa Stalina, po razkolu začel z lastnim socialističnim programom svoje države, ki je delno vseboval elemente tržnega gospodarstva. Ekonomisti, ki so delovali v nekdanji Jugoslaviji, med njimi Jaroslav Vanek, rojen na Češkem in Branko Horvat, rojen v Jugoslaviji, so sooblikovali model tržnega socializma. Podjetja so bila v družbeni (državni) lasti, s teoretičnim vodstvom v njih zaposlenih delavcev in so temeljila na delavskem samoupravljanju, hkrati pa so delovala na skupnem jugoslovanskem trgu, nekatera pa tudi na odprtih in prostih trgih drugih držav in na mednarodnem trgu. Titu je še uspevalo v veliki meri (včasih tudi s silo) zatreti vsa trenja znotraj političnih povezav različnih jugoslovanskih narodov in narodnih skupnosti, kultur ter verstev, posebej tista med Srbi in Hrvati ter Srbi in Albanci na Kosovu. Jugoslovanska ustava iz leta 1974 je SFR Jugoslavijo opredelila kot “zvezno republiko enakovrednih narodov in narodnosti, ki se svobodno združuje po načelu bratstva in enotnosti pri doseganju posebnih in skupnih interesov.” Vsaka republika naj bi dobila tudi pravico do samoodločbe in odcepitve, če se to opravi po zakonitih poteh. Nazadnje naj bi Tito Kosovu in Vojvodini, avtonomnima pokrajinama Srbije, znatno povečal avtonomijo, vključno z dejanskim vetom v srbskem parlamentu. [navedi vir] Tito je okoli sebe zgradil zelo močan kult osebnosti, ki ga je po njegovi smrti vzdrževalo vodstvo Zveze komunistov Jugoslavije. Dvanajst let po njegovi smrti, ko je v vzhodni Evropi propadel komunizem, je Jugoslavija razpadla, večina novonastalih nacionalnih držav na njenem ozemlju pa se je po razpadu zapletla v medetnične spopade in v državljansko vojno.

Nekateri Tita še danes vidijo zgolj kot dobrodušnega in karizmatičnega voditelja, ki je naj bi skrbel predvsem za skupno dobro. Bil je priljubljena javna osebnost, tako v Jugoslaviji kot v tujini. Njegova notranja politika, ki je bila videti kot povezovalni simbol, je ohranjala mirno sožitje narodov jugoslovanske federacije.[7][8] Mednarodno pozornost si je pridobil kot glavni vodja Gibanja neuvrščenih, skupaj z Jawaharlal Nehrujem iz Indije, Gamalom Abdelom Naserjem iz Egipta in Kwamejem Nkrumahom iz Gane.[9] Z zelo ugodnim ugledom v tujini je v obeh nasprotnih političnih blokih, v obdobju hladne vojne, prejel približno 98 tujih odlikovanj, med njimi častno legijo in red kopeli.[10] Mnogi svetovni zgodovinarji, strokovnjaki in kritiki pa Tita kritizirajo kot krutega avtoritarnega diktatorja in ga zaradi njegovih zločinov iz tega obdobja primerjajo s Stalinovo brutalnostjo.

. . . Josip Broz – Tito . . .

Titova rojstna hiša v Kumrovcu. Pred hišo je viden tudi njegov spomenik.

Josip Broz, ki je v času vodenja partizanske enote začel uporabljati ime Tito, se je rodil 7. maja 1892 v Kumrovcu v takratni Avstro-Ogrski. V različnih dokumentih so navedeni različni datumi rojstva, zato je v enem dokumentu iz časa, ko je služil v avstrijski vojski, kot datum rojstva naveden 25. maj 1892. Ta datum so med vojno začeli praznovati kot Titov rojstni dan, zato je Adolf Hitler na ta dan leta 1944 odredil pristanek na Drvarju. Po vojni se je še naprej praznovalo Titov rojstni dan in t.i. Dan mladosti.

Njegov oče je bil Hrvat Franjo Broz, mama pa Slovenka Marija Broz. Prednike družine Broz v Zagorju je mogoče izslediti v prvi polovici 16. stoletja. Josip Broz je bil sedmi od petnajstih otrok. Štiriletno osnovno šolo je končal v Kumrovcu (1901–1905). Naslednji dve leti je delal kot delavec na stričevem posestvu v Podsredi.

V Sisak je prišel leta 1907 z namenom, da bi se izučil za natakarja, a se je kmalu odločil, da bo postal mehanik. V obdobju od leta 1907 do 1910 se je naučil ključavničarske obrti in obiskoval vajeniško šolo. Med letom 1910 so bili sindikati nezakonito ustanovljeni v Sisku, septembra pa je Josip Broz dokončal obrt in postal ključavničarski pomočnik. Odšel je v Zagreb, kjer je dva meseca delal v ključavničarski delavnici pri Haramini v Ilici. Vpisal se je v Zvezo kovinarjev in tako postal tudi član Socialdemokratske stranke Hrvaške in Slavonija. V iskanju službe se je odpravil v Ljubljano, Trst, nato pa spet v Zagreb, kjer je svojo obrt izpopolnjeval pri znamenitem mojstru Avgustu Knausu. Maja in junija 1911 se je udeležil stavke ključavničarskih delavcev, ki je trajala šest tednov. Nato se je zaposlil v tovarni kovinskih izdelkov v Kamniku, v današnji Sloveniji. Tam je kot dober telovadec postal član družbe Sokol. Nato je delal v Čenkovu na Češkem, nato v Plzeňu v tovarni Škoda, kmalu pa je odpotoval v Nemčijo in občasno tam tudi delal.

Oktobra 1912 je prispel na Dunaj in nato odšel v Novo Mesto, kjer je izvedel, da tam živi njegov starejši brat Martin (rojen leta 1884). Broz se je nato zaposlil v tovarni avtomobilov Daimler, kjer je delal tudi njegov brat Martin, in postal voznik testnega avtomobila.

Septembra 1913 se je Broz prostovoljno vpisal v vojsko, najprej na Dunaj, nato pa na lastno željo v 25. domobranski polk v Zagrebu. Konec leta 1913 so ga poslali v podoficirsko šolo in postal najmlajši vodnik v polku. Maja 1914 je v Budimpešti osvojil srebrno medaljo na prvenstvu avstro-ogrske vojske v mečevanju. Bil je tudi dober smučar.

Po izbruhu prve svetovne vojne, po Avstro-Ogrski napovedi vojne Srbiji, se je Broz od avgusta do decembra 1914 boril na srbskem bojišču. Januarja 1915 je bil njegov polk premeščen v Karpate, na bojišče proti Rusom. Zaradi pogumnega dejanja so ga predlagali za naslednjo stopnjo, ki ga kasneje ni mogel izvesti, ker je bil v ujetništvu. Ko je Tito leta 1967 obiskal Dunaj, so mu hoteli podariti odlikovanje, a je to zavrnil. Na veliko noč, 25. marca 1915, so ga hudo poškodovale ruske čete. Ujet je bil in je naslednjih 13 mesecev preživel v bolnišnici v Svijažsku, majhnem mestecu blizu Kazana. Zbolel je tudi za pljučnico in je komaj preživel. Študiral je ruščino in prebral številna dela ruskih klasikov, zlasti romane Tolstoja, Turgenjeva, Kuprina in drugih. Ko si je opomogel, so ga poslali na delo mehanika. Nato so ga poslali na prisilno delo v uralsko mesto Kungur, kjer so ga zaporniki izbrali za poveljnika taborišča.

Februarja 1917 so delavci vdrli v ječo in izpustili zapornike. Broz se je nato pridružil boljševiški skupini. Kmalu so ga spet aretirali, zato je pobegnil. V Sankt Peterburgu, 16. in 17. julija, je sodeloval v velikih demonstracijah proti začasni vladi, ki so jih organizirali boljševiki. Poskušal je pobegniti na Poljsko, a so ga ujeli in zaprli v trdnjavo Petra in Pavla. Spet so ga izgnali v Kungur, a je mu je uspelo pobegniti v Sibirijo. Kmalu se je pridružil Mednarodni rdeči gardi v Omsku, kjer je bil več mesecev, vendar brez boja. Julija 1918 je Omsk osvojila češka legija. Mednarodna brigada je bila razpuščena, Broz pa je pobegnil v stepo in se zaposlil kot mehanik v vasi pri Omsku, kjer je ostal več kot eno leto. Jeseni 1919 so komunisti ponovno osvojili Omsk in okolico. V začetku januarja 1920 se je Broz odpravil na težko pot domov, kamor je končno prispel septembra istega leta.[11]

. . . Josip Broz – Tito . . .

This article is issued from web site Wikipedia. The original article may be a bit shortened or modified. Some links may have been modified. The text is licensed under “Creative Commons – Attribution – Sharealike” [1] and some of the text can also be licensed under the terms of the “GNU Free Documentation License” [2]. Additional terms may apply for the media files. By using this site, you agree to our Legal pages . Web links: [1] [2]

. . . Josip Broz – Tito . . .

Previous post Odprto prvenstvo Avstralije 2008 – ženske dvojice
Next post Poslanci Legislature VIII Kraljevine Italije