Bonitete na delovnem mestu

Beseda boniteta izvira iz latinskih besed »bonus« (dober) in besede »bonitas« (ugodnost). Bonitete v Sloveniji ureja Zakon o dohodnini, ki opredeljuje tako vrsto bonitet kot njihovo obdavčitev. Zakon o dohodnini (39. člen) [1] navaja, da je boniteta vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo. Seveda pa s finančnega in zakonodajnega vidika tudi pri bonitetah naletimo na nekaj omejitev oziroma slabosti; tako podjetje kot posameznik morajo natančno analizirati koristnost in smiselnost bonitet.[2]

Da bo dosegal kakovostna merila Wikipedije, je treba članek »wikificirati«.

Zaradi potreb davčne zakonodaje in pomoči pri odmeri dohodnine je komaj v 21. stoletju umetno nastal termin boniteta. Sprva je bila boniteta neka ugodnosti npr. v obliki proizvoda ali storitve, saj so določena plačila lažje zagotovili kot denarna plačila, prav tako niso poznali nobenih davčnih obremenitev. Z veljavno zakonodajo pa postajajo bonitete vse pomembnejši in pogostejši del plačno nagrajevalnega sistema. V ožjo opredelitev bi zajeli tiste ugodnosti, ki jih kot bonitete priznava veljavna davčna zakonodaja in so obdavčljive (npr. služben avto, nastanitev). Tiste ugodnosti, ki so vsebinsko primerljive z bonitetami, vendar po veljavni zakonodaji ne štejejo za bonitete, pa spadajo v širšo opredelitev (npr. parkirni prostor, računalnik).[2]

. . . Bonitete na delovnem mestu . . .

Poleg finančnega poznamo tudi nefinančno nagrajevanje, kamor spadajo bonitete. Nefinančne nagrade lahko zaposlenemu naredijo službo bolj privlačno, saj ne izboljšajo le posameznikovega finančnega položaja, ampak predvsem kvaliteto dela in časa, ki ga posameznik preživi v službi.[3] Sem spadajo vse oblike nagrajevanje, ki ne zajemamo neposrednih denarnih izplačil. Nefinančne nagrade delimo na materialne in nematerialne nagrade. Pri materialnih nagrad je dobro, da se nanašajo na inovativnost zaposlenega – zaposleni dobi nova znanja in motivacijo, podjetje pa lahko zaupa zaposlenemu, da se bo poskušal čim bolj dokazati. Pri bonitetah gre v večini primerov za nedenarno nagrajevanje, poudarjajo se nematerialni motivacijski dejavniki. Boniteta lahko namreč prinaša tudi večji ugled (npr. osebno vozilo) ali pa nudi socialno varnost (npr. pokojninsko zavarovanje).[2]

Ugodnosti pri delu razdelimo v šest skupin:[4]

  1. avtomobili in bencin podjetja (za poslovno ali zasebno uporabo);
  2. finančna pomoč (npr. posojilo za nakup hiše);
  3. socialno in zdravstveno varstvo (nudijo osebno varnost);
  4. osebne potrebe (pomoč pri financiranju dopusta);
  5. dodatne nematerialne ugodnosti (pripomorejo h kakovosti delovnega življenja in k privlačnosti dela za zaposlenega);
  6. druge ugodnosti (npr. dodatek za oblačila, povračilo stroškov telefona).

Cilji, ki so povezani z ugodnostmi pri delu: [4]

  • v čim večji meri zadovoljiti osebne potrebe zaposlenih;
  • imeti konkurenčen in privlačni sistem celovitega nagrajevanja, ki privablja in ohranja ustrezen kader;
  • z vidika davkov zagotoviti učinkovito metodo nagrajevanja;
  • da bi bila pripadnost zaposlenih v organizaciji čim večja.

Zakon o dohodnini (39. člen) navaja, da je boniteta vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo. V okviru splošnega dela Zakona o dohodnini (16. člen) se za družinskega člana šteje: zakonec zavezanca ali izvenzakonski partner; otrok, posvojenec ali pastorek zavezanca ali otrok zavezančevega izvenzakonskega partnerja; starši ali posvojitelji zavezanca. Iz zakona pa ni razvidno, pri kom se obdavčijo bonitete, ki so jih prejeli družinski člani zaposlenega; ali gre za dohodke zaposlenega, ki je ustvaril pogoje, ali za dohodke družinskega člana, ki je prejel boniteto. Na podlagi primerljive tržne cene pa se praviloma določni znesek bonitete. Prav tako je v Zakonu o dohodnini opredeljeno, da so bonitete le ugodnosti v naravi. V primeru, da je boniteta denarne oblike, se obravnava kot samostojni dohodek in se tako tudi obdavči. 37. člen Zakona o dohodnini in prvi odstavek 3. člena Zakona o prispevkih za socialni varstvo določata, da so kot dohodek iz delovnega razmerja obdavčene tiste bonitete, ki jih delodajalec daje svojim zaposlenim, prav tako predpisujeta, da se od bonitet zaposlenih obračunavajo tudi prispevki za socialno varnost.[5]

Po Zakonu o dohodnini (39. člen) boniteta vključuje:

  1. uporabo osebnega vozila za privatne namene,
  2. nastanitev,
  3. posojilo brez obresti ali z obrestno mero, ki je nižja od tržne,
  4. popust pri prodaji blaga in storitev,
  5. izobraževanje delojemalca ali njegovega družinskega člana,
  6. zavarovalne premije in podobna plačila,
  7. darila, ki jih zagotovi delodajalec na podlagi ali zaradi zaposlitve nekdanjemu, sedanjemu ali bodočemu delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu,
  8. pravico delojemalcev do nakupa delnic.

Za boniteto pa se ne štejejo:

  1. ugodnosti manjših vrednosti, ki jih delodajalec zagotavlja vsem delojemalcem pod enakimi pogoji, kot je zlasti regresirana prehrana med delom, uporaba prostorov za oddih in rekreacijo, pogostitve ob praznovanjih in v drugih podobnih primerih zagotavljanja običajnih ugodnosti;
  2. plačila delodajalca za dopolnilno izobraževanje in usposabljanje delojemalcev, ki je v zvezi s poslovanjem delodajalca, vključno z izobraževanjem in usposabljanjem v okviru izvajanja promocije zdravja na delovnem mestu v skladu z zakonom, ki ureja varnost in zdravje pri delu;
  3. plačila delodajalca za zdravstvene preglede delojemalcev, ki jih je delodajalec dolžan zagotoviti na podlagi zakona, ki ureja varnost in zdravje pri delu in bi opustitev zdravstvenega pregleda oziroma plačila pomenila kršitev zakona in s tem kazensko odgovornost delodajalca;
  4. plačila delodajalca za cepljenje delojemalcev, pod pogojem, da iz izjave o varnosti z oceno tveganja delovnega mesta delojemalca skladno s predpisi, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sledi, da je treba takemu delojemalcu zagotoviti cepljenje;
  5. plačila delodajalca za zavarovanje delojemalcev za nesreče pri delu, ki ga je delodajalec dolžan zagotoviti na podlagi zakona in bi opustitev zavarovanja oziroma plačila pomenila kršitev zakona;
  6. uporaba parkirnega prostora, ki ga delodajalec zagotovi delojemalcu;
  7. uporaba računalniške in telekomunikacijske opreme, ki jo delodajalec zagotovi delojemalcu.

. . . Bonitete na delovnem mestu . . .

This article is issued from web site Wikipedia. The original article may be a bit shortened or modified. Some links may have been modified. The text is licensed under “Creative Commons – Attribution – Sharealike” [1] and some of the text can also be licensed under the terms of the “GNU Free Documentation License” [2]. Additional terms may apply for the media files. By using this site, you agree to our Legal pages . Web links: [1] [2]

. . . Bonitete na delovnem mestu . . .

Previous post Vrt Šazdeh
Next post Lille OSC